(The Battle of) ARMAKEDON
So timpani i trubi, toržestva,
go dočekaa mladiot car:
na postela od svila bezbožno dete,
na novata pravda sin.
Srede nokj volcite vijat
niz prazni bulevari so podzemen krik.
Po koža mi vrvat mornici ladni,
v glava mi udira gong.
Od Istok do Zapad,
od Tibet do Ural:
A terrible beauty is born!
Nad glavava mi frštat žeški jazici,
od vodata se vedat gnasni dzverovi.
Go držam silno v raka krstot železen
so verba deka sè ušte sum so tebe.
Lažen sum bard na brodot narečen propast,
pomorec bez oči i bez glas.
Izguben sum sin na stravot od voda i od plamen,
so glava nurnata v dlabok vir.
Gospodi od verba venec ispleti mi,
nad mojava glava pred napuknat dzid.
Smrt od voda, strav od potop,
izgradete korab, izgradete most
i bidete spremni na žestoka ljubov
kako na Onoj, raspnatiot na krst!
Eve doagjam po niv,
nema da odminam nikogo.
V raka nosam ognen žig,
posilen od nivnoto mastilo.
Eve me pak i pak,
nemam strav no nosam strašna presuda.
Ti nosam radosna vest:
tvojta krv e nivna sloboda!
Nad glavava mi letaat besni zmejovi,
od očive mi iskrat molnji plameni.
Zamavnuvam so mečot kosam pred sebe,
Gospodi, ti si moeto silno oružje!
Zad mene letaat sili i prestoli,
begajte gnasni ѕveroj, zmii, gušteri!
Odvnatre bliknuva Tvojata svetlina:
kje gi pogubime so ubavina!
