Spomini na Stari pisker še danes ostajajo živi
Minilo je že 70 let, odkar je pet aktivistov Osvobodilne fronte s pomočjo paznika Ivana Grada osvobodilo najmanj 127 zapornikov iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker. Ivan Grobelnik - Ivo se kot edini še živeči osvoboditelj natančno spominja te junaške akcije, ki ji dolga desetletja niso posvečali potrebne pozornosti in spoštovanja.
»Kot edini še preživeli sem do svojih tovarišev, ki so sodelovali v drzni akciji, čutil dolžnost, da se o tem dejanju ohrani čista resnica,« pravi danes 94-letni Ivan Grobelnik - Ivo. Mojca Grušovnik
Čeprav je minilo že sedemdeset let, se
Ivan Grobelnik - Ivo še vedno živo spominja noči s 14. na 15. december 1944, ko je skupaj s petimi aktivisti Osvobodilne fronte celjskega okrožja iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker osvobodil politične zapornike. Natančno število osvobojenih ljudi ni znano, po podatkih iz nemških dokumentov naj bi se takrat pred gotovo smrtjo rešilo najmanj 127 ljudi.
»Vsakega trenutka se spominjam, kot da bi bil včeraj. Šlo je za povsem spontano, drzno akcijo, o kateri so nekateri v različnih prispevkih pisali zlonamerne laži. Pred štirimi leti sem izdal knjigo
Stari pisker, resnica in laži, v kateri sem tudi z dokumenti dokazal, da akcije nismo izpeljali s pomočjo gestapa. Kot edini preživeli sem do svojih tovarišev, ki so sodelovali v akciji, čutil dolžnost, da se o tem dejanju ohrani čista resnica,« pravi 94-letni Grobelnik, ki si je po vojni z ženo Amalijo ustvaril srečno družino in uspešno poklicno kariero.
Treba je imeti tudi srečo
»Bil sem resnično rojen pod srečno zvezdo in če bi se lahko vrnil na začetek svojega življenja, si ne bi želel ničesar spreminjati. Še enkrat bi si želel postati krojač in harmonikar,« se nasmehne Grobelnik, ko ob skodelici čaja obuja spomine na različna obdobja svojega življenja.
»Otroštvo, ki sem ga s starši in tremi sestrami preživel v Arji vasi, je bilo skromno, vendar nikoli nisem čutil pomanjkanja. Imeli smo malo zemlje in kmečko gostilno. Ko sem končal sedmi razred osnovne šole, je oče pogledal spričevalo in me brez kakršne koli graje postavil pred dejstvo: 'Za šolo si za en drek, zato se boš šel učit za krojača.' In tako se je tudi zgodilo,« pripoveduje. »Po vojni me je poklicna pot zanesla drugam, v komercialo. Čeprav nisem bil šolan, sem imel več različnih, dobrih služb. Z Amalijo sva si v Celju zgradila hišo in lepo vzgojila dva sinova, ki sta zdaj že oba upokojena. Imava čudoviti snahi, dve vnukinji, vnuka, tri pravnuke in dve pravnukinji. Dolgčas mi resnično nikoli ni. Neprestano se nekaj dogaja, tako da bi lahko rekel, da imam dela vrh glave. Tudi zdravje mi pri mojih letih dobro služi. Čeprav sem že vse življenje astmatik, zaradi dobrih zdravil sploh nimam nobenih težav. Lahko bi torej rekel, da sem še v dobri formi.«
Od direktorja do zapornika
Večkrat mu je v življenju kdo navrgel, da je imel kot borec NOB različne privilegije. To ga je vedno spravilo v slabo voljo, saj se je upokojil s polno delovno dobo pri starosti 60 let. »Zame je bil privilegij, da mi je bilo omogočeno sodelovanje v NOB in da sem bil po vojni postavljen na razna delovna mesta, na katera sicer ne bi mogel niti pomisliti. Tako sem bil med drugim tudi direktor Gostinskega podjetja v Celju. Iz podjetja, ki je imelo izgubo, sem ustvaril uspešno, dobičkonosno podjetje, to pa je bil tudi eden od vzrokov, da sem bil obsojen na deset mesecev zapora. Odsedel sem samo tri mesece. Tudi zaporna kazen je bila zame privilegij, ker sem takrat spoznal, kakšno moč imajo posamezniki, ki te lahko kot krojača kar čez noč postavijo na odgovorno direktorsko mesto in te potem ob najmanjši zameri spravijo v zapor,« pravi nekoliko zagrenjeno Grobelnik, ki je nato od leta 1952 do upokojitve služboval zunaj Celja – kar prav tako šteje za velik privilegij, saj zaradi tega dolga leta ni imel nobene povezave s celjsko politiko.
Zadnji privilegij se mu je zgodil pred desetimi leti, ko mu je na predlog območnega odbora Zveze borcev Celje takratni predsednik države dr. Janez Drnovšek podelil odlikovanje zlati grb republike Slovenije. »Takrat je bilo poudarjeno, da je akcijo Stari pisker izpeljala skupina borcev. Poimensko smo bili navedeni vsi, ki smo sodelovali. Če bi bilo mogoče, bi to prelepo odlikovanje razdelil na šest delov. Ker pa sem ta srečni dogodek doživel samo jaz, sem odlikovanje podaril Muzeju novejše zgodovine v Celju, ki tudi sicer ohranja spomin na tragično medvojno dogajanje v Starem piskru.«
V nekaj urah do uresničitve
Novembra in v začetku decembra 1944 so Nemci aretirali in v Stari pisker zaprli večje število aktivistov Osvobodilne fronte in domačinov, med drugimi tudi mladinki Božo Zelinko - Živko in Malči Kolenc - Jelko. Grobelnik se spominja, da se je 14. decembra tistega leta skupaj z okrajnim sekretarjem OF Martinom Klančišarjem - Nandetom in Rikom Presingerjem - Žarkom oglasil na domu Dominika Lebiča - Borisa v Slatini. Žarko jim je dejal, da od trenutka, ko je izvedel, da so Nemci prijeli Živko in Jelko, nenehno razmišlja, da bi se mogoče dalo izprazniti Stari pisker. Beseda je dala besedo in še isti dan so se povezali z
Ivanom Gradom, ki je bil v celjskih zaporih paznik in jim je povedal, da nameravajo Nemci naslednjega jutra odpeljati v Maribor na streljanje večje število obsojenk in obsojencev.
»Nihče od nas prej ni niti pomislil, da bi akcijo izpeljali še isto noč, saj so za kaj takšnega potrebne daljše in temeljitejše priprave. Toda informacija paznika Grada, ki je nastopil službo pri vhodu v zapore ob drugi uri zjutraj, nas je prepričala, da moramo takoj ukrepati. Grad nam je dal častno besedo, da se bo dogovora držal, kako bomo pa mi prišli v mesto in koliko nas bo, je rekel, da je naša stvar.«
Grobelniku, Presinerju, Klanšičarju in Lebiču sta se pridružila še Jože Zelinka - Očka in Jože Gaber - Brus. Ura je bila okoli pol devetih zvečer, ko so se iz Slatine peš odpravili proti Celju. Vse skupaj je bilo videti, kot da gestapovec in dva policista ženeta v zapor ujete partizane. Brez težav so se prebili mimo stražarja in se pred vhodom v zapor srečali z Gradom, ki jih je že nestrpno pričakoval.
Vrata so bila premajhna za vse
»Odpravili smo se v notranjost zaporov. Ob dežurni sobi je bila soba za počitek tistih paznikov, ki so se menjavali pri vhodu v zapor. Bila sta dva. Z Žarkom sva ju zbudila s privoščljivim obvestilom, češ da smo partizani zavzeli Celje, da je sladkega spanja konec in naj se hitro oblečeta. Ob tem sva jima pobrala orožje, ki je viselo ob posteljah. Bila sta tako prestrašena, da je eden popolnoma zmeden iskal kapo, čeprav jo je imel že na glavi.« Razorožili so še ostale presenečene paznike in komandanta zapora. Vsi so bili starejši možakarji, Avstrijci, stari med 50 in 60 let. Ko so slišali, da naj bi bilo vojne konec in da so Celje zavzele partizanske brigade, je bilo videti, da so si kar oddahnili.
Pred začetkom akcije so osvoboditelji predvidevali, da bodo zapornike rešili v največ dvajsetih minutah, vendar ni šlo tako hitro. »Sprva je nastala zmeda, ker zaporniki niso vedeli, kaj se v resnici dogaja. Nekateri niso hoteli iz sob, češ da jih bodo Nemci postrelili. Ko pa so nekateri prepoznali tovariše, je akcija stekla. Hodniki so bili v hipu polni. Osvobojeni zaporniki so se drenjali proti izhodu in velika vrata so bila premajhna za vse, ki so hoteli čim prej in čim dlje od Starega piskra,« nam je pripovedoval Ivo Grobelnik.
Verjetno bi o svojih spominih lahko govoril še ure in ure, če ga ne bi čakale družinske obveznosti. V minulih dneh ga zaradi spominskih dogodkov, povezanih z 70-letnico osvoboditve zapornikov iz Starega piskra, ni bilo veliko doma, zato se mu je mudilo k ženi. Ko sva odhajala vsak na svojo stran, mi je kot pravi džentelmen pridržal plašč in se ob tem nasmehnil: »Ja, to je pa še stara dunajska šola, balkanska smer. Danes mladi tega več ne znajo.« Potem je urno sedel v avto in odpeljal proti domu.
Tudi zaporna kazen je bila zame privilegij, ker sem takrat spoznal, kakšno moč imajo posamezniki, ki te lahko kot krojača kar čez noč postavijo na odgovorno direktorsko mesto in te potem ob najmanjši zameri spravijo v zapor.
Ivan Grobelnik - Ivo
Spomini na Stari pisker ?e danes ostajajo ?ivi | Dnevnik
